- Izbira vlečnega psa
- Vzgoja mladiča v vlečnega psa
- Zimski del sezone
- Na kaj moramo biti pozorni pri treningu
- Faze treninga
- O prehrani
- Vez človek in pes
- Različna starostna obdobja
- Potreba po gibanju
- Za konec
Izbira vlečnega psa
Za vleko so najbolj primerni srednje veliki psi, ki radi tečejo. Če nas zanima rekreativna vleka, pasma ni tako zelo pomembna. Kot vedno, ko se odločamo za psa, moramo tudi pri izbiri vlečnega psa vedeti, kaj od psa pričakujemo. Bolj natančno, ko to opredelimo, večja je verjetnost, da bomo s svojo izbiro zadovoljni. Večino lastnosti, ki opišejo dobrega vlečnega psa, lahko razdelimo v dve kategoriji – ubogljivost in fizična zmogljivost. V sklopu ubogljivosti je, na primer, da se kuža odziva na naš poziv, da uboga povelja (levo: haw, desno: gee in druge ukaze, ki so na progi pomembni) in primerno socializiran (se razume z drugim psi, ni agresiven ali pretirano plašen, se ne zmede ob hrupu, v nepoznanih okoliščinah…). Pri fizični zmogljivosti nas zanima predvsem vlečna moč, hitrost, ki jo kuža udobno zmore, hitrost pospeševanja, vztrajnost, vzdržljivost in predvsem, kakor temu rečemo- »glava« – veselje do vleke. Tudi psi namreč uživajo v športu in če imamo psa, ki v teku uživa, smo na dobri poti, da iz njega naredimo odličnega partnerja v športu. Težko je dobiti in vzgojiti psa, ki bo močan na vseh področjih, zato je smiselno več pozornosti nameniti tistemu, kar je za nas najpomembnejše.
Vzgoja mladiča v vlečnega psa
Kužka lahko že zelo zgodaj začnemo navajati na oprsnico – kdaj, je odvisno od posameznega psa. Že na samem začetku je nujno ločiti delo na oprsnici (vleko) od drugih aktivnosti (sprehod in podobno). Mladičku z zelo kratkimi treningi pokažemo, kaj od njega želimo. Pri tem vedno upoštevamo fizično in psihično razvitost psa in ga nikoli ne obremenimo preveč. Večina psov zmore krajše treninge že pri starosti okoli pol leta. Dokler pes fizično ne dozori, z njim treniramo predvsem zato, da spozna, kaj naj bi na vleki počel in da mu s pozitivno motivacijo vleko še bolj približamo. Tej prvi fazi pravimo treniranje vleke. Treniranje vleke traja v različnih oblikah skozi celo življenje. Treniranje vleke pomeni, da psa navadimo na sodelovanje na progi. Ker kuža teče pred nami, to pomeni, da je on tisti, ki se prvi srečuje s terenom, morebitnimi ovirami in da on prvi zavija. Sodelovanje je torej nujno potrebno. Psa moramo naučiti osnovne ukaze, s katerimi ga po progi usmerjamo levo, desno ali ustavimo. Nekateri vodniki vlečnih psov pse navajajo, da na štartu počakajo na ukaz za odhod ali pospešujejo do cilja ob koncu treninga. Tudi prehitevanje je pomemben del treninga. Dostikrat se zgodi, da pes zelo motivirano vleče, kadar »lovi«. Nujno pa je, da ga znamo za vleko motivirati tudi takrat, ko je že prehitel ali ko pred nami ni nikogar, ki bi nam služil kot »zajček«. Drugi pomembni del priprave psa pa je kondicijska priprava, seveda takrat, ko mlad pes to že zmore. Psi so že po naravi boljši atleti kot mi ljudje, vendar tudi oni potrebujejo usmerjen trening. Tudi psa namensko kondicijsko pripravljamo, prav tako kot na tekmo pripravljamo sebe. Prav tako pomembna kot treningi pa je tudi pravilna prehrana. Hrana mora biti primerna starosti in stopnji aktivnosti. Pri mladičih, aktivnih psih in starejših psih so priporočljivi prehranski dodatki za zdrave sklepe in kosti.
Zimski del sezone
Pri zimskih aktivnostih s psi moramo biti zaradi nižjih temperatur pozorni, da se pes pred treningom ali po treningu ne podhladi. Če se kratkodlaki pes dlje časa zadržuje na hladnem, ga lahko pred mrazom zavarujemo s pasjim plaščkom. Zaradi spolzke in ledene podlage moramo biti pozorni na morebitne poškodbe blazinic. Na dirkah, kjer psi tečejo zelo dolge razdalje, ali tečejo po terenu, ki jim lahko poškoduje blazinice, nosijo posebno obutev, »booties«. Poraba energije pri psu je v zimskem času večja, kar je smiselno upoštevati tudi pri doziranju in izbiri hrane. Pozimi se za aktivne pse ali pse, ki so izpostavljeni mrazu, priporoča višji vnos hranil. Tekme, ki se odvijajo v zimskem času, so šprinti, etapne dirke in »long distance« (dolgo progaške) dirke. Priprava psov na tekmo je odvisna od tega, za kakšen dogodek se pripravljamo. S tem, ko s psom nekaj aktivno počnemo, zadostimo njegovim naravnim nagonom po delu ter izboljšujemo svojo in pasjo psiho fizično kondicijo. Rezultat skupnih aktivnosti je tudi večja povezanost med človekom in psom.
Na kaj moramo biti pozorni pri treningu
Pri pasjem treningu moramo vedno upoštevati, da se psi hitreje pregrejejo kot mi, ljudje, zato je pri povišani telesni aktivnosti potrebna posebna pozornost in previdnost. Treningov ni priporočljivo izvajati, kadar temperatura preseže 15 stopinj. Na tekmah z vlečnimi psi to pravilo striktno upoštevajo in marsikatera tekma je že bila odpovedana zaradi previsokih temperatur.
Paziti moramo tudi, da izberemo primerno podlago za trening. Asfalt je mnogo pregrob za pasje blazinice, zato se mu je potrebno čim bolj izogibati. Za vlečni trening je primerna naravna podlaga – gozdne poti, makedami.
Pse, ki imajo še posebej občutljive blazinice na šapah, lahko preventivno zaščitimo s posebnimi pasjimi »čeveljci«, imenovanimi »booties«. Bootije uporabljajo predvsem na dolgih zimskih dirkah, kjer so zaradi naravnih pogojev (mraz, sneg, led) in dolgih tras pasja stopala še posebej obremenjena. Uporabljajo pa se tudi pri manjših poškodbah, ko želimo rano zaščititi pred zunanjimi dejavniki.
Faze treninga
V začetni fazi začnemo s krajšimi, lažjimi treningi. Postopno podaljšujemo dolžino trase ter višamo hitrost. Treninge kot pri človeškem športniku stopnjujemo do tekmovalnega obdobja. V tem obdobju mora biti pes kondicijsko optimalno pripravljen. Priprave so odvisne od tekme, za katero pripravljamo sebe in psa (psa pripravljamo na predvideno dolžino obremenitve, na treningu razvijamo moč vleke, ki je še posebej pomembna na vzponih, ter hitrost, ki pride do izraza predvsem na ravnini in spustih. Trening je odvisen od posamezne discipline in razdalje.
Med treningi in po treningih psa opazujemo in smo pozorni na morebitne znake poškodbe ali utrujenosti. Kot vodnik moramo psa dobro poznati in ga ne obremeniti preveč. Temu prilagodimo tudi plan treningov. Tekmovalno formo je potrebno oblikovati z veliko mero občutka.
Kot človeški športnik, tudi pasji športnik potrebuje planiranje treninga. Pomemben del treninga je vedno tudi počitek. Psi so sposobni zelo hitre regeneracije, pri čemer jim lahko v veliki meri pomagamo tudi s prehrano.
O prehrani
Psi, ki so aktivni, pokurijo več energije. S hrano jim moramo nuditi zadostno količino beljakovin za izgradnjo in obnovo mišic. Hrana mora biti tudi dovolj bogata z maščobami.
Po aktivnosti je potrebno psu ponuditi obrok, bogat z ogljikovimi hidrati in beljakovinami. Boljšo regeneracijo in nadomestitev izgubljene energije dosežemo tudi s prehrambenimi dodatki. Na našem tržišču dobimo prehrambena dopolnila, ki so narejena posebej za pasji organizem. Po treningu tako lahko psu ponudimo regeneracijski napitek.
Bistvenega pomena je tudi zadostna in pravočasna hidracija. Psu moramo omogočiti zadostno količino vode. Poleg vode pa pravilna hidracija zajema tudi oskrbo z vitamini, minerali in elektroliti.
Še posebej za aktivne pse je smiselna prehranska dopolnitev za zdrave kosti in sklepe. S temi dodatki poskrbimo za boljšo regeneracijo ter preventivno delujemo proti poškodbam.
Vez človek in pes
S pomočjo intenzivnega sodelovanja se med delovnim psom in njegovim vodnikom splete posebna vez. Vodnik vlečnega psa mora že po definiciji zaupati svojemu psu, saj je pes tisti, ki teče spredaj, ki se prvi odziva na okolico. Brez zaupanja njegovi presoji bi bilo športno udejstvovanje nemogoče.
Človek in pes sta elementa, ki sestavljata ekipo. Za dober rezultat sta potrebna oba. Če med njima ne bi bilo zaupanja, usklajenosti in razumevanja, bi le s težavo opravila s progo. Človeška in pasja komunikacija mora biti usklajena. Morda presenetljivo, toda tekmovalni pari, sestavljeni iz človeka, odličnega športnika, ter psa, prav tako odličnega športnika, ki za sabo nimata skupnih izkušenj s treningov, se večinoma niso izkazali z rezultatom, ki bi ga človek pričakoval…
Vleka je šport, ki ga lahko izvajamo na različnih ravneh. V rekreativnem smislu je lahko namenjena temu, da razgibamo sebe, poskrbimo za gibanje našega psa, aktivno preživimo nekaj časa s svojim psom. Tudi rekreativni tekači s svojimi psi se lahko udeležijo tekem v vleki. V smislu vleke kot tekmovalne discipline pa ta zahteva nekoliko več načrtnega planiranja in treningov. V tem primeru ta aktivnost zahteva precej predanosti in truda. Konkurenčnost na evropski ali svetovni ravni namreč zahteva tako dobro pripravljenega človeka kot dobro pripravljenega tekmovalnega psa.
Različna starostna obdobja
Različna pasja življenjska obdobja zahtevajo različne načine treninga. Medtem ko mladička predvsem postopno navajamo na vleko, odrasle tekmovalne pse določen del leta treniramo. Ko je pes starejši, se pogosto zgodi, da ima še vedno močno željo po vleki, čeprav telo ne zmore več toliko kot včasih. Starejšim psom zato lahko ravno tako omogočimo (krajši ali počasnejši) trening, dokler kažejo željo in potrebo po njem.
Kdaj se kuža upokoji, je odvisno od vsakega posameznega psa, na splošno pa velja, da psi lahko tekmujejo nekje do osmega, desetega leta.
Starejši tekmovalni psi pogosto pomagajo pri vzgoji mladičkov, saj se psi najbolje učijo z zgledom: mlad kuža se tako najhitreje in najlažje nauči, za kaj pri vleki pravzaprav gre, poleg tega pa ima ob sebi še »mentorja«, ki mu zviša raven samozavesti in mu lahko tudi fizično pomaga.
Potreba po gibanju
Večina psov, ki so povsem umirjeni in lahko ure poležavajo na kavču, je v trenutku, ko zagledajo oprsnico, za katero vedo, da predstavlja gibanje in dir, takoj pripravljenih za akcijo.
Skupne aktivnosti človeka in psa krepijo zdravje obeh, kar je znano že dolgo. Kadar smo v gibanju, jasneje razmišljamo, krepimo svoj imunski sistem ter se lažje soočamo z nezaželjenimi življenjskimi dejavniki.
Za konec
Vleka je dejavnost, ki ima pozitivne rezultate tudi pri pasjih vedenjskih motnjah.
Kot smo že omenili, je vleka odličen način za porabo odvečne pasje energije. Z gibanjem zadovoljimo pasjo in človeško potrebo po gibanju. Pes, ki je porabil odvečno energijo, je bolj umirjen in se manj odziva na moteče dražljaje iz okolja.
Med vleko je kuža osredotočen predvsem na gibanje in na progo pred sabo ter dostikrat ne posveča pozornosti drugim dejavnikom, ki so zanj sicer lahko moteči. Mnogim nesamozavestnim psom nošnja nahrbtnika pomaga k boljši samozavesti.
Zelo malo je aktivnosti s psom, pri katerih sta pes in človek sočasno osredotočena na isti cilj. Vleka nedvomno je ena od teh aktivnosti.
Le malo je ljudi, ki se odločajo za dolge in naporne preizkušnje v najtežjih oblikah tekmovanj z vlečnimi psi. Vendar pa vleka ni samo to. Obstaja širok spekter vlečnih aktivnosti, primernih za ljudi in pse z različnimi željami, predispozicijami in potrebami po gibanju.