Klubski Dogtrekking Osredek na Rakitno

…prispevek Srečka Deželaka o zadnjem, zaradi vremena, precej zahtevnem dogtrekkingu:

 
“Za nami je predzadnji dogtrekking v letošnjem pokalu. Po dolgem času mi je ponovno uspelo, da sem na avanturo odpeljal Beo in Colta. Colt je ponovno blestel in oddelal z vso svojo polno močjo. Bea pa nikakor ne pride nazaj po svoji bolezni. Sploh ji ne steče in danes se je »šlepala« za Coltom in mano celotno traso.

1455106_10151758444496994_205349877_n

Avanturo je tokrat »trasiral« Patrik. Delo je opravil odlično. Prvič letos je bil trekking zasnovan, tako kot to takšnim avanturam pritiče. Tik pred štartom smo tekmovalci prejeli karte območja, na kateri so bile vrisane 4 kontrolne točke, ki jih je bilo potrebno poiskati. Tekmovalci smo si poti lahko izbirali sami (odvisno od sposobnosti orientacije). Patrik je v parih besedah ustno opisal najbolj idealne poti in opozoril na nevarnosti, ki jih na tej dogodivščini, ni manjkalo. Poti so bile speljane po zahtevnih spustih in vzponih, večinoma po gozdnih poteh. Dvakrat je bilo potrebno prečkati potok, ki je zaradi obilnega deževja v zadnjih dneh precej narastel. Dodatno pa so že dokaj zahtevno traso otežile vremenske razmere. Dež je nalival kot za stavo cel dan. Temperature rahlo nad lediščem. Na določenih odsekih pa je vse skupaj popestril še precej močan veter.

1465931_10151758449361994_801398285_o

Ravno vremenske razmere so najbrž botrovale temu, da se nas je od 13 prijavljenih na startu zbralo 6. Zaradi zbiranja tekmovalcev in priprav v slabem vremenu, se je Musher sestanek prestavil za 15 minut in posledično, sem kot prvi tekmovalec namesto ob 8.00 startal ob 8.20. Suvereno smo potegnili in krenili dogodivščinam naproti. Kot po navadi tudi tokrat preveč suvereno. Karta je ponovno ostala v drugem planu in kot telički smo brezgalvo noreli za smrčki in nosom. Posledica tega je bila, da smo se že v prvih kilometrih zgubili in se do vode spustili na napačnem mestu. Ostalo nam ni nič drugega, kot da obrnemo in se zagrizemo v klanec, ki je bil Klanec z veliko začetnico. Poskusili smo ponovno in ponovno prehitro in brez natančnega pogleda na karto. Ko smo prišli do vode že drugič na napačnem mestu, sem prekel svojo neumnost in bil tako jezen sam nase, da sem se odločil, da se ne grem več in se vrnem naravnost nazaj v cilj. Na že drugem »nepotrebnem« vzponu mi je na mokri listnati podlagi še spodrsnilo in z levim kolenom sem pristal na skali. Med samo tekmo posledice še niso bele preveč moteče, trenutno pa je koleno že zalito kot zrela hruška!! Ko smo se ponovno povzpeli nazaj je meni le premagala avanturistična in tekmovalna žilica in tokrat sem karto vzel resno v roke in je šlo. Vseeno pa smo na tem delu izgubili toliko, da so nas prehiteli vsi, ki so štratali za nami. Do Rakitne smo se srečali z Rokom in Sanjo. Na KT1 smo pobrali kartonček in se zapodili proti Krimu. Pot na tem odseku je bila razmeroma lahka, v zadnjem delu lepa makadamska cesta. Dohiteli smo Vesno in Rino in kmalu za tem še Franca in Luno.

1415449_10151758449416994_1152734442_o

Pri prehitevanju sem ostal brez besed in pozitivno presenečen. Večni pretepač in provokator Colt je brez incidenta v obeh primerih odvlekel mimo. To se je zgodilo prvič in še sedaj skoraj ne verjamem, da mu je tu uspelo. Na krimu je med dežjem rahlo snežilo, pihal je precej močan in oster veter, vrh pa je bil dodatno še ovit v meglo. Pred vhodom v Dom na Krimu sem opazil žig in izkoristil možnost, da se izognemo vstopu v Dom in hitro nadaljujemo pot. Coltova kratka dlaka ni ravno primerna za takšne razmere, poleg tega postanki na vetru še dodatno ohlajajo telo. Spust je potekla dokaj tekoče in brez orientacijskih zapletov. Par resnih pogledov na karto in cca 200 metrov napačne smeri in popravek nazaj in že smo bili na KT3. Od tu do KT4 so nam bile na Musher sestanku predstavljene tri opcije. Ena izmed njih je bila tudi vzpon ob potoku, z opozorilom, da je prehod izredno težak in nevarnem v brezpotju in deloma povezan z znanjem Canyoninga, vendar najkrajša. Ker smo v začetnem »lutanju« izgubili precej časa, sem se seveda odločil za to opcijo. Res je bilo deloma precej strmo, tako, da smo vsi trije napredovali s pogonom 4×4 ampak je šlo. Dosegli smo cesto in nadaljevali proti KT4. Pogled na karto mi je povedal, da bo nekje križišče, kjer bo potrebno levo. Res smo prispeli do smerokaza z oznakami planinskih poti in ena je potekala skoraj za 180 stopinj in se je iz makadama odcepila levo. Ker mi je bila pot precej sumljiva in precej v smer iz katere smo prišli sem se odločil, da nadaljujemo naravnost. Tekli smo po makadamu cca 3 km in nikakor nismo prispeli do želenega križišča. Zadeva je bila vse bolj sumljiva in vse bolj mi je postajalo jasno, da je tista pot le prava. Razmišljanja mi je potrdil domačin in obrnili smo in nazaj do odcepa. Spust po gozdni poti je bil izredno težak in nevaren. Mokra listna blatna podlaga in serpentinasta strmina. Srečno smo prispeli do ustja Zale in Iške. Tu je bilo potrebno prečkati vodo. Pogled na deročo vodo mi ni vzbujal nikakršne simpatije, globina in predvsem močan tok sta bili zastrašujoči. Če bi moja pametna buča zbrala toliko časa in čekirala telefon, bi lahko ugotovili, da je traser zaradi narastle vode ukinil to KT in rahlo koordiniral traso na mesto, kjer je prehod varnejši. Ampak! Kdo pa gleda SMS-e in se javlja na klice med dirko!? Ja, ja! Saj vem vsi drugi samo moja butasta glava ne!!! Začel sem raziskovati potok in ugotavljati, kje bi bil prehod najbolj varen. Pomaknili smo se par 10 metrov proti toku in res našli mesto, kjer je prečkanje izgledalo najbolj mogoče . Poskusili smo in z rahlimi težavami, ki jih je imel Colt, srečno prispeli na nasprotni breg. Pobrali smo listek na zadnji KT in se podali na vzpon proti cilju. Zadnji vzpon je bil ubijajoč. Oba moja kompaniona sta bila že precej zdelana, meni pa je tudi padel sladkor na minimum in počasi se mi je že začelo megliti pred očmi. Kljub temu sem bil v cilju vesel. Po začetni bezljavosti sem se uspel spraviti v red in dokaj dobro odelal orientacijo do konca, čeprav me v tem elementu trekkingov čaka še ogromno dela. Oba moja ljubljenca sta dobila zaslužen obrok in predvsem Colt zasluženo zavetje v prtljažniku avtomobila.

905333_10151758449206994_1743161591_o

Če kratko povzamem sem vesel, da sem se podal na avanturo. Kljub vsem težavam je bilo uživanje večje. Ta trenutek, ko se trudim z temi vrsticami pa Bea in Colt blaženo počivata vsak v svojem kotičku.”